KAKO ČEZ TRAVMO?

Da oseba doživi travmatično izkušnjo, ni treba, da je vojak na bojišču ali begunec v taborišču. Duševni pretresi se dogajajo vsem. Čeprav smo ljudje zelo trpežni in si zmoremo opomoči od neštetih vojn, katastrof, nasilja, prevar in najrazličnejših neuspehov v vsakdanjem življenju, pa imajo travmatične izkušnje posledice tako na širši ravni (zgodovinski in kulturni) kot tudi na osebni in družinski ravni. Tovrstne »temne skrivnosti« se neopazno prenašajo iz generacije v generacijo, prav te izkušnje pa pomembno vplivajo na človekove misli, čustva in dejanja, na sposobnost veseliti se, na njegovo intimnost in celo na njegov imunski sistem.

»Rane, ki jih ne vidimo, je najtežje pozdraviti. A te so najpomembnejše.«

– Tjaša Šapla Troha

Ko je travmatična izkušnja za posameznika neznosna in nevzdržna, si jo pogsto skuša čim prej pregnati iz misli in živeti – se pretvarjati, da se ni nikoli nič zgodilo. Za to je potrebne veliko življenjske energije. Še več energije pa je potrebne za vsakodnevno življenje, če oseba nosi v sebi vse te speče spomine.

Dokazano je, da kljub vsem poskusom odmisliti travmatično izkušnjo, pa del možganov te travme ne more zanikati. Ob najmanjšem občutku ponovne nevarnosti se pri posamezniku aktivirajo nevronske mreže in izločati se začnejo stresni hormoni. Rezultat so lahko neprijetna čustva, intenzivna telesna občutja, impulzivni in celo agresivni odzivi, reakcije pa se zdijo neobvladljive in nerazumljive. Ko oseba spozna, da nima nadzora nad svojimi odzivi in dejanji, lahko začuti strah, da je nepopravljivo poškodovana in da zanjo ni rešitve.

V številnih raziskavah so ugotovili, da travmatična izkušnja povzroča dejanske fiziološke spremembe, kot so:

• oslabljenost dela možganov,
  
• povečana dejavnost stresnih hormonov,
• rekalibracija možganskega alarmnega sistema,
• ponastavitve v sistemu, ki sortira pomembne informacije od nepomembnih.

Spremembe v možganih tudi pojasnjujejo, zakaj se oseba ob zaznavi ponovne nevarnosti počuti ogroženo, se stežka prepusti spontanosti vsakdanjika, se vedno znova ubada z enakimi težavami in se iz izkušenj stežka kaj nauči.

Ko sem se soočala z izgubo otroka, ki predstavlja za starša eno izmed najtežjih in najbolj bolečih izkušenj, so se mi razblinili upi, sanje in načrti za prihodnost, porušila pa se mi je tudi predstava o smislu življenja. V iskanju notranje moči, sprejemanja, prilagajanja in novega smisla življenja, sem, kljub dolgemu seznamu uveljavljenih metod in pristopov za soočanje s travmatično izkušnjo in zdravljenje le-te, razvila praktično energijsko tehniko Rapid Body Therapy™, ki mi je pomagala vzpostaviti notranji mir, ponovno videti lepoto življenja ter se ga kljub vsakdanjim izzivom vedno znova veseliti in vdihovati s polnimi pljuči.

»Sreča je v dobrem počutju.«

– Jelka Žnidar

Rezultati uporabe metode Rapid Body Therapy™ vedno znova dokazujejo, da človeško telo skoraj čudežno deluje. Tudi sama sem izkusila, da omogoča po travmatski izkušnji uspešno omiliti in celo odpraviti nastala neravnovesja v telesu, možganom pa povrniti naravno nevroplastičnost. Zaradi nebolečega vpogleda in pojasnil, zakaj je oseba doživela travmatično izkušnjo, spodbuja širjenje zavesti in posledično prispeva k harmoničnosti življenja.

Tehnika Rapid Body Therapy™ se prilagaja individualnim potrebam posameznika. Prednosti so številne, saj uspešno deluje:

• pri vseh bolezenskih stanjih in psihosomatskih motnjah,
• pri medsebojnih odnosih,
• pri življenjskih neuspehih,
• brez ponovnega spominjanja travmatične izkušnje in predelovanja bolečih spominov nanjo,
• brez uporabe tehnologije ali zdravil,
• tudi na daljavo.

»Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!«

– Tone Pavček