ŠPORTNE POŠKODBE

Športne poškodbe so sestavni del športnega sveta. Na splošno so opredeljene kot vrste poškodb mišično-skeletnega sistema, do katerih pride v času ukvarjanja s športom. Ovirajo tako proces treniranja kot tudi tekmovanja, lahko ga prekinejo, v najtežjih primerih pa celo za stalno onemogočijo ukvarjanje bodisi z isto športno disciplino bodisi z vsakršnim športom.

Med dejavnike tveganja za pojav športne poškodbe se uvrščajo telesna pripravljenost športnika, mentalno stanje športnika, neustrezna regeneracija, utrujenost, pretreniranost, predhodne poškodbe, mišična nesorazmerja, prisotnost bolezni in zunanji dejavniki, kot so oprema, teren, vremenski pogoji ali druga oseba (soigralec, nasprotnik).

Glede na vrsto poškodbe v športu prihaja do ran, udarnin, zvinov, izpahov, zlomov in poškodb mišic, vezi in tetiv. Po nastanku poškodbe in hitrosti pojava znakov ter simptomov so lahko poškodbe akutne. Te se zgodijo nenadoma, med samo telesno aktivnostjo. Zanje so značilne nenadne bolečine na mestu poškodbe, otekanje, viden izpah ali zlom kosti, nezmožnost premikanja sklepa ali uda ipd. Lahko pa so poškodbe dalj časa trajajoče in so zato obravnavane kot kronične. Te se kažejo z oteklino na mestu poškodbe, z bolečino med aktivnostjo in topo bolečino med počivanjem.

​Gospod Tone Krump, trener z bogato košarkarsko kariero in nekdanji direktor slovenske članske reprezentance, je mnenja, da je poškodba športnika, ki ga izloči iz procesa treninga in tekmovanj ter v ekipnih športih tudi iz ekipe, za trenerje in ekipo ena najbolj stresnih situacij. Dodaja, da ob poškodbi na treningu ali tekmi kljub nudenju ustrezne in takojšnje prve pomoči zazija v ekipi bolj ali manj velika vrzel, na katero trenerji nimajo kaj veliko vpliva. Lahko le spremljajo, kako se odvijata zdravljenje in rehabilitacija poškodovanega člana ekipe, in upajo, da se bo njihov poškodovani igralec oziroma soigralec kar najhitreje vrnil zdrav in rehabilitiran, da nazaj zapolni nastalo vrzel. Trdi, da so prav v tem pričakovanju njihovi zavezniki in rešitelji vsi tisti strokovnjaki različnih področij, ki s takšnimi in drugačnimi znanji oziroma metodami ter tehnikami znajo in zmorejo poskrbeti, da se posamezni poškodovani športnik vrne v proces treniranja in tekmovanj kar najhitreje in v celoti funkcionalno sposoben.

Za uspešno in čimprejšnjo regeneracijo akutne športne poškodbe je ključna takojšnja in ustrezna prva pomoč. V kolikor športna poškodba zahteva tudi nujno medicinsko pomoč, jo je treba zagotoviti v najkrajšem možnem času.

​Temelj za uspešno in izjemno hitro regeneracijo športnika z akutno poškodbo je tudi bioresonančna metoda MORA® znotraj nekaj ur po izvedenih nujnih zdravstvenih storitvah. Slednje je še toliko bolj pomembno zlasti v primerih, ko je treba zaradi narave poškodbe s fizioterapevtsko ali kineziološko obravnavo nekoliko počakati. Bioresonančna terapija poteka tako sistemsko kot tudi lokalno in je individualno prilagojena posamezniku glede na vrsto poškodbe. Prednosti takšne obravnave so številne, saj se po mojih izkušnjah faze odziva organizma na poškodbo bistveno skrajšajo oziroma pospešijo. Velikokrat oteklina, rdečina in lokalno povišana temperatura izginejo že v prvi uri po obravnavi, bolečine postanejo znosne in se iz ure v uro zmanjšujejo, splošno počutje se izboljša, moči pa hitro povrnejo. Posledice po poškodbi so lahko minimalne ali nične.

Glede na izkušnje so rezultati terapije najboljši, ko gre za celostni pristop v kombinaciji bioresonance, dodanih ustreznih Schüsslerjevih mineralnih soli, Bach® cvetnih esenc in homeopatskih pripravkov.

Sanacija kroničnih športnih poškodb je za razliko od akutnih poškodb dolgotrajnejši proces. Zahteva drugačen pristop in multidisciplinarno sodelovanje strokovnjakov, kot so zdravnik, fizioterapevt, kineziolog, trener in bioresonančni terapevt.

​Za zaključek izpostavljam še osebno zgodbo o uspešni in izjemno hitri rehabilitaciji sina Taia, ki je na košarkarski tekmi med skokom za žogo trčil z igralcem nasprotne ekipe in doživel redek, a nekompliciran zlom desne lopatice in sindezmolizo akromioklavikularnega sklepa. Zahvaljujoč takratnemu trenerju gospodu Tonetu Krumpu, soigralcem in ostalim članom Košarkarskega kluba Ajdovščina je bila prva pomoč takojšnja in ustrezna, saj so mu bili zagotovljeni hlajenje poškodovanega mesta, imobilizacija in elevacija desne roke ter počitek. V urgentni center je bil prepeljan v najkrajšem možnem času, nujna medicinska pomoč pa mu je bila nudena takoj. Znotraj prvih ur po športni poškodbi in obisku urgentnega centra je bila opravljena bioresonančna terapija. Uporabljene so bile Schüsslerjeve mineralne soli, Bach® cvetne esence in homeopatski pripravki. Terapije so bile vsakodnevne. Izpostavljam dejstvo, da sin Tai protibolečinskih zdravil ni potreboval, bolečine so hitro izginile, po samo treh tednih pa je lahko že premikal roko in prsno plaval. Po zaceljenem zlomu sta mu bili nudeni tudi fizioterapevtska in kineziološka obravnava. Na košarkarsko igrišče se je uspel vrniti v manj kot mesecu dni. Danes je brez bolečin v desni rami, roka pa je v polni funkciji.

»Poškodba roke me je zelo presenetila, ampak še bolj pa to, kako hitro sem okreval in kako hitro sem se vrnil na košarkarsko igrišče. Vse to seveda ne bi bilo mogoče brez bioresonance in ostalih terapij. Zaradi vsakodnevnih terapij nisem potreboval tablet proti bolečinam in po štirih tednih, ko se je fraktura zacelila, sem že začel s prilagojenim programom. Terapije so mi tudi omogočile, da sem hitreje zaključil s prilagojenim programom treniranja. Po končanih terapijah sem imel na mestu poškodbe prijeten občutek in tudi splošno počutje se je izboljšalo.«

– Tai Bratož, dijak Gimnazije Poljane
​in košarkar KD Slovan

»Kot košarkarski trener mnogih ekip in košarkarjev sem se seveda srečal s številnimi situacijami, v katerih je prišlo do akutnih poškodb športnikov. Ena od njih je izstopajoča in to v pozitivnem smislu. Mlad, še ne 15-letni košarkar Tai si je na eni izmed tekem v začetku tekmovalne sezone poškodoval lopatico. Ker je šlo za težjo poškodbo (fraktura), smo vsi skupaj pričakovali njegovo daljšo odsotnost, morda celo do konca tekmovalne sezone. Ker je bil Tai pomemben člen naše ekipe, nas je seveda precej skrbelo in v dvomih smo bili, ali bomo ob njegovi daljši odsotnosti dovolj uspešni, da dosežemo želene cilje. Toda Taieva zlomljena lopatica se je zelo hitro celila in že čez slab mesec se je vrnil v proces njemu prilagojenega treninga in rehabilitacije, kmalu za tem pa tudi v redni trening in tekmovanja. Bi lahko Taiev nenavadno hiter povratek pripisali čudežu? Mislim da ne, kajti vem, da je ob medicinskem zdravljenju zanj temeljito poskrbela njegova mama Bojana.«

– Tone Krump, košarkarski trener
in nekdanji direktor slovenske članske reprezentance
​